Leto 2022 je bilo za stabilnost, varnost in mir na zemlji in njene prebivalce vse prej kot dobro. Planet so pretresali oboroženi spopadi, Covid pandemija in posledično upočasnitev gospodarstva, visoka inflacija ter pomanjkanje hrane. Ne gre pozabiti na oboroževalno tekmo, svoje pa je dodala še narava oziroma podnebne spremembe v obliki hude suše, katastrofalnih gozdnih požarov in poplav. V Evropi smo bili priča brutalni osvajalni vojni ruskega predsednika Putina, nečemu torej, za kar smo mislili, da se v 21.stoletju ne more zgoditi. Enako velja za njegove grožnje o uporabi jedrskega orožja. Oboroženi spopadi, prave vojne, so potekali tudi v Afriki in Bližnjem vzhodu, čeprav se vedno niso znašli na prvih časopisnih straneh. Napeto je bilo na daljnem vzhodu, še posebej okoli Tajvana in ne nazadnje tudi na zahodnem Balkanu, predvsem v odnosih med Srbijo in Kosovim. Zastavlja se vprašanje, kaj nam v tem pogledu prinaša leto 2023, kje so tiste vnetljive točke, ki lahko privedejo ne le do oboroženih spopadov, ampak celo vojne, tudi svetovne. Tekma med velesilami (Kitajska, Rusija, ZDA) je čedalje ostrejša, veliko je bilateralnih sporov med državami in enako velja za notranje konflikte, vse to tudi nedaleč od nas.
Napovedi niso obetavne. Najprej k Ukrajini. Največ, kar si lahko obetamo glede vojne v Ukrajini, je kakšna kratkotrajna ustavitev ognja. ZDA in Evrope se počasi loteva utrujenost v nudenju pomoči napadeni Ukrajini. Njuno gospodarstvo oziroma prebivalstvo bo težko zdržalo še eno zimo. Pritiski izza kulis na Ukrajino, da se začne pogajati bodo vse večji. V ZDA to še posebej velja za Republikance, ki so prevzeli nadzor nad predstavniškim domom ameriškega kongresa. Večji bodo tudi ameriški pritiski na Evropo oziroma EU, da v pomoči Ukrajini prevzame večji delež. Vprašanje pa je, ali je ona tega voljna in zmožna, še posebej glede na možno recesijo. Kratek predah ali zamrznitev konflikta bi prišel prav tudi ruskemu predsedniku Putinu. Ta trenutno izgublja na bojnem polju, število krst, ki prihajajo iz Ukrajine raste, dohodki od prodaje plina in nafte se zmanjšujejo, denarna sredstva v tujini so še naprej zamrznjena, sankcije Zahoda so začele kazati zobe, skratka stroški vojne za Rusijo postajajo vrtoglavi. Ruski predsednik vojne trenutno ne more dobiti, ne more pa si tudi privoščiti, da jo izgubi. Potrebuje čas za premislek in pregrupiranje. Do pravega miru oziroma resnih mirovnih pogajanj pa smo še daleč. Interesi Rusije in Ukrajine se glede tega še ne prekrivajo. Nasploh bi bilo naivno pričakovati, da bosta dolgotrajni mir in stabilnost v tem delu Evrope zavladala, dokler bo Putin na oblasti. Svojim ambicijam, vključno s podreditvijo Ukrajine, se ne bo odpovedal, pa naj stane, kolikor pač stane. Skratka, če tudi orožje za kratek čas potihne, to še ne pomeni konec vojne v Ukrajini. Ta se lahko vsak trenutek spet razbohoti in razširi. Za njeno vodenje ima Putin kljub vsemu denarja še za nekaj let.
Poleg Rusije bodo oči uprte tudi v Kitajsko in to ne samo zaradi Tajvana, njenega demokratičnega soseda in svetovne sile v polprevodnikih. Ta otok, ki je po zmagi komunistične revolucije v kontinentalni Kitajski šel svojo pot, bi si želela vzpenjajoča Kitajska čim prej nazaj pod svoje okrilje. Kitajska naj bi po nekaterih napovedih letos ali naslednje leto dosegla svoj vrh. Njeno gospodarstvo ne dosega več rasti minulih desetletij, med drugim zaradi prevelikega vmešavanja komunistične partije oziroma države. Prebivalstvo se stara in zmanjšuje. Kot je bilo vidno ob Covid ukrepih, se to vse manj obotavlja svoje nezadovoljstvo nad režimom izraziti s protesti na ulicah. Zatekanja oblasti k preusmerjanju pozornosti oziroma k zunanjemu sovražniku tako ne gre izključiti. Šibkejša Kitajska je torej lahko še nevarnejša. So pa ocene, da je invazija na Tajvan v prihodnjem letu malo verjetna, ne nazadnje tudi zaradi ruske izkušnje z invazijo na Ukrajino. Kitajska v prihodnjih mesecih tudi ne želi tvegati ostrega odgovora ZDA in njenih sankcij ter sankcij EU. Zaostrovanja s slednjo si vsekakor ne želi. To ne pomeni, da ne bo nevarnega merjenja moči z ZDA v vzhodnem in južnem kitajskem morju ali pa na tehnološkem področju. Po zatišju po spopadih kitajskih čet z indijskimi dve leti nazaj v Himalaji zaradi mejnega spora, se konflikt spet zaostruje. Kitajska, ki ji niso všeč vse boljši odnosi Indije z ZDA, nadaljuje z gradnjo cest, vojaških objektov in namestitvijo čet v spornem območju.
Če ostanemo na daljnem vzhodu, je težko iti mimo Severne Koreje oziroma Demokratične ljudske republike Koreje, kot je njeno uradno ime in provokativnega početja njenega diktatorja Kim Jong-una. Skorajda ne mine teden, da Severna Koreja ne bi izstrelila rakete v morje v smeri svojih sosed ali pa kar ZDA. S precejšnjo gotovostjo lahko napovemo, da bo s tem svojim početjem nadaljevala, saj ima tiho podporo Kitajske. V prihodnjem letu je tudi pričakovati naslednji severnokorejski jedrski preizkus. V primeru dejanj sosednjih držav ali ZDA, ki bi jih razumela kot bližajoči neposredni napad nanjo, je Severna Koreja pripravljena kot prva uporabiti tudi jedrsko orožje.
Konflikt v Mjanmaru se ne bo umiril, saj imajo vladajoči generali dovolj orožja in za povrh še kitajsko podporo.
Če se pomaknemo bližje k Evropi oziroma v Nagorni Karabah. Tu se etnično ozemeljski konflikt med Armenci in Azerbajdžanci vleče že tri desetletja. Vsake toliko časa preraste v pravo vojno. Zadnja je bila dve leti nazaj. Premirja so krhka in skorajda ne mine teden z žrtvami na eni ali drugi strani. Niti v ozadju vlečejo Rusi in Turki.
Mogoče bo koga presenetilo, da med nevralgične točke prihodnje leto uvrščam tudi vzhodno Sredozemlje oziroma jugovzhodno Evropo. Ta ni tako daleč od nas. Trenja med dvema članicama Nata – Turčijo in Grčijo se vlečejo praktično stoletja zaradi statusa grških otokov v Egejskem morju ob obali Anatolije, meje na morju in razmejitve epikontinentalnega pasu bogatega s plinom. Turški predsednik Erdogan se je sicer izkazal kot spretni geopolitični igralec in relativno uspešen posrednik v ukrajinski vojni, spomnimo se njegovega posredovanja pri sklenitvi sporazuma o izvozu ukrajinskega žita in ruskih umetnih gnojil iz črno morskih pristanišč. EU drži v šahu z milijoni sirijskih beguncev, ki jih lahko, ne glede na sporazum, požene proti severu oziroma Grčiji in preostali Evropi. Tudi zaostritve znotraj Nata in z ZDA mu niso tuje. Pa naj si gre za nakup ruskih protiletalskih raket, solo akcij v Siriji ali blokiranja članstva Finske in Švedske v zavezništvu. Vendar doma ima težave s slabim gospodarskim stanjem in zaradi krčenja človekovih pravic z vse bolj nezadovoljno javnostjo in delom medijev in to v volilnem letu. Skušnjava, da z zaostritvijo odnosov s sosednjo Grčijo, tradicionalnim nasprotnikom, ljudi spet pritegne k sebi, bo velika. Volitve so tudi v Grčiji, tako da ne glede na njuno članstvo v Natu (vojno med zavezniki si je težko zamisliti) ne gre izključiti nevarnih zaostritev. In kot rečeno, niti ne bi bilo prvič.
Omenil sem le nekaj primerov, ki najbolj bodejo v oči. Tu je še vrsta drugih žarišč, začenši z notorično nestabilnim Bližnjim vzhodom. Ne gre pozabiti niti na še vedno nestabilni zahodni Balkan na našem pragu. V nekaterih primerih se bodo oboroženi spopadi nadaljevali, v drugih ponovili ali začeli in s seboj prinesli gorje in možnost širših spopadov. V tretjih bo ostalo zgolj pri kopičenju in modernizaciji orožja (tudi nuklearnega) in pri političnem in ekonomskem vojskovanju. Kot po navadi, in leto 2023 najbrž ne bo izjema, bo počilo tudi tam, kjer velike nevarnosti za kaj takega naj sploh ne bi bilo. Smo ob koncu leta lani pričakovali februarsko rusko invazijo na sosednjo Ukrajino?
V tej poplavi možnih slabih vesti pa naj zaključim z eno nekoliko manj slabo oziroma bolj optimistično. Vojna v Ukrajini je namreč pospešila, vsaj dolgoročno gledano, prehod na obnovljive vire energije (sončno in vetrno) in vodik. Če k temu dodamo še pričakovani tehnološki napredek na energetskem področju v prihodnjih letih (enemu smo bili priča v Kaliforniji že pred dnevi), potem je nekaj upanja, da bomo ne glede na trenutno brezbrižnost glede toplogrednih izpustov čez desetletja vendarle kos podnebnim spremembam. Te ljudem grenijo življenje tudi tam, kjer oboroženih spopadov ni.
December, 2023 Dr. Božo Cerar
