Zadnje obstreljevanje med izraelsko vojsko in pripadniki Palestinskega islamističnega jihada (PIJ) iz palestinske enklave Gaze je še ena, pa najbrž ne zadnja, ponovitev oboroženih spopadov večje ali manjše intenzitete med Palestinci in Izraelci, ki smo jim na Bližnjem vzhodu, lahko bi dejali v Sveti deželi, priča že skoraj sto let. Spopad, čeprav precej krajši in manjši po intenziteti v primerjavi s pravo vojno, ki sta jo gibanje Hamas, prav tako iz Gaze in izraelska vojska bila maja lani, je postregel s pričakovanimi rezultati – desetinami mrtvih Palestincev in na sto tisoč prestrašenih Izraelcev v zakloniščih. Težko je soditi, ali je bil tokratnemu prelivanju krvi razlog preprečitev napada na izraelske cilje, ko je bil PIJ na tem, da ga izvrši, kot zatrjuje izraelska stran. Ali pa se je z vojaško akcijo, v kateri sta bila ubita dva voditelja PIJ, predsednik izraelske vlade Yair Lapid skušal dokazati in utrditi položaj pred novembrskimi izraelskimi parlamentarnimi volitvami (petimi v treh letih), kot ocenjujejo nekateri opazovalci. Tako ali drugače, še eno medsebojno obstreljevanje je še enkrat pokazalo na vso tragedijo izraelsko-palestinskega spora, ki mu ni videti konca.
Dolga leta se je sicer zdelo, da je rešitev na dlani in da je potrebno na eni in drugi strani samo dovolj modrosti in jo sprejeti. Misli se na rešitev, ki temelji na ustreznih resolucijah OZN, mednarodnemu pravu in dosedanjih dogovorih med Palestinci oziroma Arabci in Izraelci. Rešitev torej v obliki dveh držav, ki v tem delu Bližnjega vzhoda v miru živita druga ob drugi – Palestine in Izraela. Te modrosti in enotnosti pa v vseh teh letih ni bilo zdaj na eni, zdaj na drugi strani.
Palestinci so tako še naprej razklani. Gibanje Fatah, ki obvladuje Palestinsko avtonomno oblast na Zahodnem bregu Jordana (na podlagi sporazumov iz Osla 1995), je prišlo do spoznanja, da je potrebno rešitev v sporu z Izraelci iskati po politični poti. Pod določenimi pogoji je torej pripravljeno vstopiti v pogajanja z njimi. Z Izraelom ima že sedaj sklenjenih nekaj praktičnih dogovorov, ki omogočajo določeno sobivanje. Gibanje Hamas, ki obvladuje enklavo Gazo, pa podobno kot veliko šibkejši PIJ, Izraelu ne priznava pravice do obstoja in misli, da pot do miru in samostojnosti ne pelje preko pogajanj, ampak preko oboroženega spopada. Oba podpira Iran, ki Izraelu enako zanika pravico do obstoja. Hamas je bil tisti, ki je v zadnjih letih s položajev med stanovanjskimi stavbami v Gazi sprožal raketne napade na izraelske cilje s katastrofalnimi posledicami za palestinsko civilno prebivalstvo. Da se je tokrat znašel v ospredju PIJ, kaže na to, da je Hamas mogoče sprevidel jalovost in pogubnost svojega početja ali, da ne želi ogroziti ekonomskega razvoja Gaze, ki smo mu priča v zadnjem času. Izraelskemu predsedniku vlade z druge strani ni bilo za to, da bi Izraelci predolgo čemeli v zakloniščih, zato torej s pomočjo Egipta relativno hitro premirje.
Podobno kot na palestinski strani v preteklosti enotnosti ni bilo niti na izraelski. Nekateri so za iskrena pogajanja. Nekdanji predsednik vlade Yitzhak Rabin je kot vnet zagovornik izraelsko-palestinskega mirovnega procesa padel pod streli judovskega ekstremista. Zopet drugi so za pogajanja, vendar s pozicij moči. Tretji pa rešitev vidijo v nadaljevanju status quo, ki bi ga po potrebi vzdrževali s silo. Odnos izraelskih oblasti do palestinskega prebivalstva je bil mnogokrat obsodbe vreden in težko razumljiv po tistem, kaj so Judje sami doživeli v času nacizma med drugo svetovno vojno.
Med tem, ko je čas tekel, se je večalo število judovskih naselij na palestinski zemlji na zahodnem bregu reke Jordan in vzhodnem obrobju Jeruzalema. Ta vsebuje več svetih mest za ene in druge. Predstavlja glavno mesto Izraela, bil pa naj bi (vzhodni del) tudi prestolnica prihodnje palestinske države. S potekom časa je plahnela tudi gorečnost podpore palestinski stvari s strani arabskih držav. Padalo je tudi zanimanje svetovne javnosti. Pogajalska pozicija Palestincev se je tako vseskozi slabšala in temu primerno je rasla njihova frustriranost.
Od zadnjega resnejšega pogajalskega poskusa pod okriljem ZDA je minilo že osem let. Ameriški predsednik Trump, očitno bolj naklonjen Izraelcem kot Palestincem, je skušal stvari premakniti s t.i. Abrahamovimi sporazumi. Se pravi z normalizacijo odnosov Izraela (po mirovnih sporazumih z Egiptom in Jordanijo) z nadaljnjimi arabskimi državami – Združenimi arabskimi emirati, Bahrajnom in Sudanom. Pri tem mu je pomagal skupen strah Arabcev in Izraelcev pred Iranom. Vendar za enkrat Palestinci od tega nimajo kakšne koristi, z izjemo nekaterih ekonomskih.
Kakšnega novega vseobsežnega mirovnega poskusa ni na vidiku. Ameriški predsednik Biden, ki ga tudi vežejo tesni odnosi z Izraelom, si noče opeči prstov, kot si jih je leta 2014 Obama. Nasploh pa je prezaposlen z drugimi problemi, tako notranjimi kot zunanjimi. Podobno velja za EU in morebitne druge posrednike. Pozornost mednarodne javnosti je uprta v vojno v Ukrajini in zaplete okoli Tajvana. Palestinsko-izraelski boj, ki je pred desetletji predstavljal mater vseh vojn na Bližnjem vzhodu, je postal tako rekoč drugorazredno vprašanje. Čez nekaj dni bo šla v pozabo tudi ta zadnja izraelsko-palestinska epizoda, do naslednje. Verjetnost, da bo do rešitve prišlo s posredovanjem tretjega, je vse manjša. Dogovoriti se bodo morali sami Palestinci in Izraelci.
Rešitev v obliki dveh držav se med tem odmika. Če so ji bili v preteklosti naklonjeni zdaj eni zdaj drugi, se zdaj zdi, da navdušenje nad njo plahni tako med Izraelci kot Palestinci. Rešitev torej v obliki ene države? Vendar kakšna država bo to z ozirom na veliko rodnost med Palestinci? Če bo demokratična, ne bo več judovska. In če bo še naprej judovska, bodo Palestinci deležni nekakšnega apartheida? Bodo Palestinci in Izraelci končno našli toliko moči, da presekajo ta gordijski vozel in zaživijo v miru?
Avgust 2022 Dr. Božo Cerar
