Ruplova knjiga Približevanje zajema marsikaj, lahko bi rekli, da je vseobsežna. V določenem smislu se razlikuje od njegovih drugih knjig, saj je na nekaterih mestih dokaj osebna. Govori o Ruplu kot sinu, bratu, stricu in soprogu, posamezniku, ki se podobno kot vsak med nami srečuje z lepimi in manj lepimi platmi našega osebnega življenja in minevanja. Seveda je v knjigi večinoma govora o Ruplu kot politiku in diplomatu.
V Približevanju pred nami razgrne svoj pogled na našo novejšo zgodovino (slovensko zgodovino zadnjih sto let in še kakšno leto zraven) in zgodovino naše diplomacije vse od prvih dni do aktualnega trenutnega dogajanja. Ta je seveda neločljivo povezana z dogodki v ožji in tudi širši mednarodni skupnosti v prejšnjem stoletju in četrtini sedanjega. Nekaterih se avtor loteva obširneje, drugih, vendar enako pomembnih, če že ne prelomnih, le na kratko, saj je poglede nanje podrobneje predstavil v prejšnjih delih. Nekatere je tudi pomembno sooblikoval.
Knjiga omogoča tudi zelo dober vpogled v prizadevanja Rupla za dobrobit slovenskega naroda, za uveljavitev njegovega, našega slovenskega jezika in njegove kulture, kot bistvene podlage za njegovo ohranitev in nadaljnji razvoj. Enako velja za prizadevanja za uveljavitev demokratične ureditve na naših tleh, in za oblikovanje lastne, suverene slovenske države, za njeno ustrezno mesto v mednarodnih povezavah, kot sta EU in Nato oziroma v mednarodni skupnosti sicer. Ni mu bilo vseeno in ni ostal tiho, ko je prihajalo do takšnih ali drugačnih nedemokratičnih zdrsov, do kršenja človekovih pravic in vračanja k preživeli miselnosti in oživljanju elementov propadlega sistema ter neuvrščenosti in jugonostalgije. Ni mu bilo vseeno ob omalovaževanju procesov koncem osemdesetih in začetku devetdesetih let ter naše osamosvojitvene vojne. Takratnih procesov vzpostavljanja naše dejanske državnosti. Ni mu bilo vseeno ob spodkopavanju našega članstva v Natu in poskusov zanikanja naše (tisoč letne) pripadnosti zahodni civilizaciji.
Sam, kot upokojeni diplomat lahko Rupla ocenjujem predvsem z diplomatskega zornega kota. Poznanstvo in sodelovanje sega v čas razpada nekdanje jugoslovanske federacije in njenega komunističnega sistema ter našega osamosvajanja in prizadevanja za mednarodno priznanje. Nadaljevalo se je z včlanjevanjem v OZN in druge pomembnejše mednarodne organizacije in seveda pri približevanju in vstopanju v EU ter Nato. Enako velja za čas predsedovanja Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi in našega prvega predsedovanja Svetu EU, kjer je odigral eno ključnih vlog. Vsekakor mu ne gre zanikati izredno široke razgledanosti, inovativnega razmišljanja in prirojenega smisla za diplomacijo, enako, da se je je pridno in hitro učil. Odločilno pa je bilo to, da je v svoja prizadevanja neomajno verjel. Verjel je, da bo Slovenija postala neodvisna demokratična država, da bo prisegala na zahodne, liberalne vrednote in da bo postala članica EU in Nata, kar naj bi ji omogočilo, da se v vse bolj neprijaznem mednarodnem okolju ohrani. To svojo vero je obdržal kljub občasnim razočaranjem ob omenjenih zdrsih.
Sam se spomnim le enega, resda obrobnega pravzaprav anekdotičnega dogodka, ko je vendarle malce (po)kolebal. Se opravičujem za to ne najbolj slovensko besedo. Na začetku julija 1991sva stala ob pisti zaprtega ljubljanskega letališča in čakala na letalo, ki naj bi iz Beograda pripeljalo delegacijo EU. Beograjske oblasti so se na vse pretege trudile preprečiti ta prvi prihod predstavnikov EU v samostojno in takrat še ne mednarodno priznano Republiko Slovenijo. Izmišljevale so si raznorazne razloge proti, od splošne nevarnosti do tega, da je pristajalna steza na ljubljanskem letališču zaradi bombardiranja neuporabna. Vse smo uspešno spodbijali. Predsednik vlade Lojze Peterle je v imenu naše teritorialne obrambe in policije izdal pisna varnostna zagotovila. Potem, ko smo dokazali, da je pristajalna steza cela, so trdile, da so na njej ovire. To je bilo sicer res, preprečevale naj bi pristanke letal jugovojske. Obljubili smo, da jih bomo neposredno pred prihodom delegacije odstranili. Rupel, mi je ponudil stavo piva, da letala vendarle ne bo oziroma, da ne bo pristalo. Stavo sem sprejel. Letalo je priletelo in preletelo pisto, nad Kranjem obrnilo in se usmerilo nazaj proti vzhodu. »Kaj sem vam rekel?!« se je šef razočarano in očitkov polno obrnil, pravzaprav planil name. No, v drugem poskusu je letalo vendarle pristalo, potem, ko se je posadka prepričala, da je s stezo vse v redu.
Minister Rupel ni bil vedno najbolj prijeten sodelavec oziroma šef. Bil je zahteven, strog do nas podrejenih, vendar je bil strog tudi do sebe. Ko me je včasih poklical ob pol dveh po pol noči, sem se spraševal, kdaj je sploh spal. Vsekakor je bil v tistih prelomnih časih, pa tudi kdaj kasneje, pravi človek na pravem mestu. Ni ga bilo strah iti z glavo skozi zid, ko ni bilo druge. Zidovi so padli, glava pa je več ali manj ostala cela. Tudi temu se reče umetnost diplomacije. Dr. Dimitrij Rupel predstavlja starosto slovenske diplomacije.
December, 2024
Dr. Božo Cerar
